V letu 2015 je odšla od nas naša kolegica, zdravnica pnevmo ftiziologinja primarij Anta Paulin Habič dr.med. 16.09.2015 je v 88. letu starosti umrla na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Od nje smo se poslovili zadnjikrat v Podbrezju na Gorenjskem.

Foto: Arhiv Klinike Golnik. Med kolegoma Andrejem Debeljakom in Antonom Šternom. Vir: Pljučnik, 15/4, december 2015.

Rojena je bila 30. decembra 1927 v Ljubljani. 1956 leta je diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Prva tri leta je v Zdravstvenem domu Sežana vodila ambulanto splošne medicine, vodila pa je tudi Dispanzer za matere in otroke. S pljučnimi bolniki se je pričela seznanjati v Bolnici za pljučne bolezni in tuberkulozo Ivana Regenta v Sežani pod vodstvom prof. Roberta Neubauerja, kjer je delala kot sobni zdravnik. Od vsega začetka svoje zdravniške kariere je predavala po vaseh na Krasu. Seznanjala je ljudi o zdravem načinu življenja, o preprečevanju bolezni, predvsem pljučnih, v prvi vrsti predvsem o tuberkulozi, ki je v tistih letih bila ena najpogostejših pljučnih bolezni na slovenskem ozemlju. Leta 1962 se je zaposlila na Golniku, takrat Inštitutu za pljučne bolezni in tuberkulozo, ki je v tistih letih predstavljal vodilno bolnišnico za pljučne bolezni v naši nekdanji skupni državi, v Jugoslaviji. V letu 1965 je postala specialistka – pnevmo ftiziologinja.

Od tedaj dalje je redno delala na bolniških oddelkih, zdravila je številne bolnike predvsem s tuberkulozo, kasneje, ko se je epidemiološka slika pljučnih bolnikov v Sloveniji spreminjala, pa vse več bolnikov z astmo, kronično obstruktivno pljučno boleznijo, pljučnicami, intersticijskimi boleznimi pljuč, pljučnim rakom, ter boleznimi plevre ter mediastinuma. Posvetila se je tudi skrbi za zdravje žensk, saj je 16 let vodila ginekološki oddelek na Golniku za zdravljenje bolnic z ginekološko tuberkulozo in sterilnostjo v sodelovanju z Ginekološko kliniko v Ljubljani in prof. dr. Bojanom Vrtovcem. Nekaj časa je zaupala to delo tudi mlademu zdravniku Andreju Debeljaku, da je lahko v njeni odsotnosti opravljal preglede bolnic ter zdravil z anti tuberkulotiki z epikutanimi injekcijami v peritonealno votlino in utero tubarnimi instilacijami s katetrom, poznane med bolnicami kot EPI-ce in UTI-ce.

Predavala je v šoli za bolničarke na Golniku. Sodelovala je pri študijah antituberkulotikov, ki so potekale na Golniku. Bila je soavtorica članka Aleša Paulina, ki je prvikrat na Golniku prikazal obsežne izkušnje pri več sto bolnikih s pljučnimi biopsijami z Nordenströmovo in Hausserjevo iglo v diagnostiki predvsem malignih bolezni prsnih organov.

Strokovno se je izpopolnjevala na sloviti evropski kliniki v Davosu, v Švici, kjer so se zdravili »najimenitnejši« bolniki s tuberkulozo, pa tudi z astmo. Izpopolnjevala se je iz rentgenologije prsnega koša na znanem rentgenološkem tečaju pri prof. Fleischnerju. Bila je aktivna v Pnevmoftiziološki sekciji Slovenskega zdravniškega društva, Gorenjskem zdravniškem društvu in na sestankih Alpe-Adria sosednjih dežel: Slovenije, Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške.

Zaradi uspešnega in obsežnega kliničnega dela s pulmološkimi bolniki, izobraževanja mlajših zdravnikov in sester, je bila imenovana leta 1985 za zdravnika specialista konzultanta na Univerzitetnem inštitutu Golnik, tri leta kasneje ji je Ministrstvo za zdravstvo RS podelilo naziv primarij.

Zaradi velikega doprinosa k razvoju pulmologije v Sloveniji, ji je Gorenjsko zdravniško društvo leta 2004 podelilo Voglarjevo priznanje za življenjsko delo na področju pulmologije.

Leta 1992 se je prim. Anta Paulin upokojila kot zdravnica Pulmološkega oddelka 200 na »Železniški stavbi« Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo Golnik.

Leta 1958 se je poročila s prim. Alešem Paulinom dr.med. Imata sina Aleša in hčer Snežno. Z Alešem sta poskrbela, da sta oba njuna otroka dosegla ugledni mesti med slovenskimi izobraženci: Snežna je med bolniki priljubljena zdravnica specialistka na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, Aleš ml. pa poznan slovenski advokat. Bila je dobra žena in mati, navezana na svojo ožjo družino, pa tudi na svoje brate in sestre ter njihove potomce.

Z družino je dolga leta živela na Golniku na vzhodnem koncu Železniške stavbe. Velikokrat sta z Alešem povabila dežurajoče zdravnike na kavico. Ob takih prilikah smo razpravljali o osebnih in strokovnih vprašanjih. Istočasno pa smo dežurajoči bili takoj dosegljivi za pomoč bolnikom.

Po operaciji benigne tvorbe v glavi pri takrat najboljšem nevrokirurgu v Pragi, ji je ostala delna ohromelost obraznega živca, kar jo je, kot lepo žensko, zelo obremenjevalo. A se je »pobrala« in ostala taka, kot smo jo vsi v bolnišnici poznali, vedno pripravljena za delo in sodelovanje z vsemi sodelavci, tako zdravniki in sestrami, kot tudi z vsemi ostalimi.

Zadnjikrat sva se videla in pogovarjala dva meseca pred tem, ko je za vedno odšla, v Domu upokojencev Center na Taboru, kjer je preživljala zadnja leta svojega življenja.

Prim. Anta Paulin je bila blag človek, s katerim se ni bilo mogoče skregati. Medsebojna trenja na oddelku je umirila s svojim zglednim kolegialnim vedenjem. Bila je seznanjena z vsemi podrobnostmi o medsebojnih odnosih v bolnišnici. Delovala je kot mama , ki pomiri tudi najhujše medsebojne spore v družini. Ker sva delala skupaj, mi je velikokrat lajšala težave zaradi medsebojnih odnosov, ki se vedno pojavljajo v vsakem delovnem kolektivu. Kadar je videla, da sem slabe volje in razburjen, me je povabila v svojo sobico in mi ponudila čokoladni bombon, »da se mi dvigne sladkor« in slaba volja izpuhti. Povedala mi je, da je nekdaj jezdila konje. Kadar je bil konj nemiren, mu je dala sladkorček in konj se je umiril. In res, kadar sem nerazpoložen prišel k prim. Anti Paulin, me je s svojim optimizmom in blagimi besedami pomirila. Ne verjamem, da je pomagal bombon.

Vsakdo bi si lahko le želel, da bi živel in delal s takimi sodelavci, kot je bila prim. Anta Paulin. Za sodelovanje, delo z bolniki in za delovno vzdušje na oddelku se ji želim zahvaliti tudi s temi spomini.

Andrej Debeljak

V četrtek, 19. marca 2009, se je v 88. letu starosti sklenila življenjska pot prof. Bojana Fortiča, dr. med.

prof. Bojan Fortič, dr. med.

Prof. Fortič se je rodil v Idriji leta 1921. Diplomiral je na Medicinski fakulteti v Ljubljani leta 1949 kot diplomant prve povojne generacije zdravnikov. Po promociji je bil najprej napoten na enoletno delo na Ministrstvo za ljudsko zdravje, že v naslednjem letu pa so ga poslali na delo v Bolnišnico Golnik. Tu je leta 1952 prevzel epidemiološko službo in od takrat vodil tudi prvi vseslovenski register tuberkuloze, ki sodi med zgodnje tovrstne registre tudi v evropskem merilu. Kmalu je bil med nosilci nove pnevmološke usmerjenosti in je leta 1955 prevzel vodstvo prvega pnevmološkega oddelka (pred tem so bili vsi oddelki ftiziološki). Leta 1957 ga je takratni direktor prim. Furlan povabil za pomočnika strokovnega direktorja. Zgodnja smrt prim. Furlana je dr. Fortiča z dobrimi referencami in z naklonjenostjo takratnega družbeno-političnega sistema leta 1961 pripeljala na vodilno mesto Bolnišnice Golnik. Leta 1963 je bil izvoljen za docenta na Katedri za ftiziologijo ljubljanske Medicinske fakultete, katere vodstvo je prevzel po upokojitvi prof. Roberta Neubauerja leta 1972 in jo kasneje, po ukinitvi specializacije iz pnevmoftiziologije, združil s Katedro za interno medicino. Leta 1975 je doktoriral z delom »Kronični bronhitis v starosti (raziskava o prevalenci kronične nespecifične pljučne bolezni)« in čez štiri leta (1979) postal redni profesor. Na ljubljanski Medicinski fakulteti se je zavzemal za podiplomsko izobraževanje in bil med leti 1973 in 1980 predstojnik Oddelka za podiplomski študij, kamor je golniški dvosemestrski podiplomski študij pnevmologije uvrstil kot prvo tovrstno izobraževanje že v študijskem letu 1972/73. S tem se je pnevmologija zasidrala v slovenskem in jugoslovanskem prostoru.

Kot štipendist Svetovne zdravstvene organizacije se je izpopolnjeval na Danskem, Norveškem, v Veliki Britaniji in na Nizozemskem.

Strokovno in raziskovalno se je posvečal predvsem epidemiologiji tuberkuloze in drugih pljučnih bolezni, raka in bronhitisa, ter preučeval vplive okolja, posebej kajenja in onesnaženega zraka na človekovo zdravje. Med leti 1969 in 1984 je bil urednik jugoslovanske revije Plućne bolesti i tuberkuloza, ki je izhajala na Golniku in je bila indeksirana v PubMED-u. Objavil je nad 400 strokovnih in znanstvenih razprav. Leta 1985 je spisal tudi učbenik internistične propedevtike za prsni koš in dihala.

Prof. Bojan Fortič je bil golniški direktor, ki je s 27-letnim vodstvenim stažem (1961–1988) v golniški ustanovi zapustil neizbrisno sled. Soustvarjal je klinično, pedagoško in raziskovalno ustanovo. Bil je intenzivno angažiran z organizacijskim delom zaradi spremenjenih epidemioloških razmer pri tuberkulozi in neugodnih finančnih razmer realsocialističnega zdravstva. S politično modrostjo je prof. Fortič Bolnišnici Golnik zadržal vodilno vlogo v slovenski preventivi tuberkuloze, fluorografiranju, s katerim so vsaka štiri leta dolga tri desetletja in pol preslikavali vse odraslo prebivalstvo, besežiranju ob rojstvu in njegovi kontroli v šolskem obdobju, protituberkulozni dispanzerski službi in delovanju celotne ftiziopnevmološke službe, kar se je ohranilo do 80. let. V času njegovega vodenja nacionalnega programa za tuberkulozo se je incidenca te bolezni zmanjšala za desetkrat. S tem preventivnim delom je bolnišnici zagotovil dober kos kruha, 360 družbenih stanovanj in socialno varnost skoraj 500 zaposlenim.

Tudi povezava z ljubljanskim Kliničnim centrom v letu 1971, s čimer je Golnik postal univerzitetna ustanova, se je izkazala za modro potezo.

Prof. Bojan Fortič je bil spreten vodja, tenkočuten organizator, zdravstveni menedžer in politično aktiven človek; sodeloval je v regionalnih in republiških družbenopolitičnih organizacijah. Imel je socialni čut in občutek za estetiko. Skrbel je za bolnišnično urejenost, nenehno prenavljanje, pa tudi za prijazno družabno življenje med zaposlenimi. Skrbno je tudi obeleževal bolnišnične jubileje in ob njih izdajal priložnostne publikacije.

Bil je pravi človek na pravem mestu. Spominjali se ga bomo po njegovem delu.

Zvonka Zupanič Slavec
Mitja Košnik